Kako izkoristiti
potencial
Giancarlo Zigante in psička Diana sta 2. novembra 1999 v motovunskem gozdu blizu Livad našla tuber, težak 1.310 gramov. Še noč ni minila, odkar je Giancarlo vsaj malo pred spanjem razmišljal o dogodku, ki mu je obrnil življenje na glavo.
Rekordni beli tartuf
Kako postati kralj tartufov
Rekordnega belega tartufa Giancarlo ni nikoli prodal, da bi se pozneje lahko pohvalil, da je z njim zaslužil milijone, raje je tartuf postregel na večerji za sto gostov, na kateri se je javno pohvalil z velikostjo svoje rekordne gomoljike, ki jo je Guinness ovekovečil v svoji knjigi vseh vrst dosežkov.
Bronasti kalup rekordnega tartufa ob vhodu v Giancarlovo restavracijo Zigante v Livadah prav tako obuja trajni spomin na ta kapitalski ulov. Legendarni Michael Palin je repliko tartufa med snemanjem potopisne serije “Nova Evropa” poimenoval “napihnjeni možgani“.
Kako izkoristiti potencial
Vedeti, kako narediti
nekaj iz nič
Za razliko od mnogih, ki na žalost nikoli niso naredili nič, sem jaz vedno vedel, kako narediti nekaj – iz nič! Tudi za tisti tartuf, s katerim me danes vsi poistovetijo, govorijo, kot bi padel z neba. Nihče ni niti za trenutek pomislil, da je bila za vse, kar je sledilo odkritju tega tartufa, potrebna vsaj nekakšna ideja, pravi Giancarlo Zigante, najbolj znan istrski tartufar.
In Giancarlu res ni manjkalo idej, bilo jih je toliko, da je kmalu zatem njegovo ime postalo sinonim za istrski tartuf! Zato ni čudno, da vsako noč sanja ulov velikanskega tartufa. Pri tem pa Giancarlo ne pozabi na psičko Diano, nemško ptičarko, ki jo je za popoln voh nagradil z vsem kruhom, ki ga je takrat vzel s seboj v motovunski gozd. Ne pozabi pa tudi poenterja Bika, dolgodlakega angleškega ptičarja Buffa, nemške ptičarje Tarzana, Jano, Zaro, Žikija … Giancarlo se še vedno spomni imena vsakega psa, s katerim je v zadnjih dvainštiridesetih letih lovil tartufe!
Ključna je samozavest
Verjeti vase
“Seveda ne morem pozabiti rekordnega tartufa tudi, če bi hotel, saj se je po tem veliko stvari spremenilo. Vendar realno gledano se mi je tisti dan odhod v gozd zdel kot številni prejšnji, pa tudi kasnejši. Na tartuf smo naleteli po naključju – na kraju, ki smo ga že stokrat prehodili! Prav tako se mi je dogajalo, da sem šel tri dni v gozd po tartufe in nisem našel skupaj več kot 150 gramov. Četrti dan se mi ni ljubilo iti, pa vendar sem šel. Ob sedmih zjutraj so psi skočili iz avta in takoj sem našel 250 gramski tartuf. Ustavil sem se šele pozno popoldne. Tisti dan sem našel štiri kilograme tartufov! Spominjam se tudi nekega dne leta 1982, od enih ponoči do popoldneva, našel sem več kot šest kilogramov tartufov”, pravi Giancarlo Zigante, največji izvoznik tartufov v ZDA. Ogromen tartuf je bil povod za začetek uresničevanja vseh tistih idej, o katerih je sanjal že dolgo. Bilo je veliko sanj in te so pripeljale do proizvodnje nečesa, kar bo osvojilo svet. Nečesa, kar je delo njegovih rok!
Imeti tartufe “v krvi”
“S tartufi sem se ukvarjal že prej, a nekako sem hotel narediti vse hkrati – iskati tartufe, orodjarstvo in tovarno. Tartufe sem imel vedno v krvi.”
Vse je ostalo
pri tartufih
»Sčasoma so se vse te dejavnosti zmanjšale in vse je ostalo le pri tartufih. Za nekoga, ki je bil v zadnjih dvajsetih letih med sezono lova na tartufe veliko časa v gozdu, je bila to najbolj logična odločitev”, pravi Giancarlo Zigante. Potem pa je nekaj let kasneje našel ogromen tartuf. Sledile so poslovne odločitve, ki so ga postavile na piedestal nekronanega kralja tartufov.
Segati po zvezdah
V Livadah je odprl svojo prvo trgovino s tartufi, kmalu zatem še restavracijo, pravtako v Livadah seveda, ki zaseda vodilno mesto na področju istrske gastronomije.
Trgovina Zigante tartufi
S trgovino sem želel ponuditi sveže tartufe prav vsem. Poleg tartufov sem ponujal tudi istrska olja in vina. Nekateri istrski vinarji takrat še sploh niso razumeli, za kaj gre. Ko sem spoznal, da tisti, ki želijo jesti tartufe, nikjer nimajo možnosti, sem se odločil odpreti še restavracijo, kjer si bo gost na mizi ogledoval tartuf, ki mu ga bo natakar postregel.
Potem sem spoznal, da je restavracija potrebna tudi izven sezone tartufov in da dobre tartufe spremlja dobro vino – tako da moja restavracija vedno ponuja najboljšo ponudbo istrskih vin. Naši kuharji in brezhibna postrežba sta že na ravni tistega, kar želimo doseči – Michelinovo zvezdico! To so moje sanje, a tudi sanje mojih otrok in prizadevali si bomo narediti in vložiti vse, kar je potrebno za dosego tega statusa, pravi Giancarlo Zigante.
Biti drugačen
Za razliko od mnogih, ki ves čas krajšajo festivalski čas, sem se odločil, da bom ravnal povsem drugače. Pri meni praznovanje v čast tartufov traja bistveno dlje. Nisem toliko vlagal v infrastrukturo v Livadah, da bi zdaj vse ostalo neizkoriščeno in da bi organiziral nekakšne sejmske karavane, vsakič v drugem kraju. Ne, rekel sem, da bodo Livade središče tartufov – in tudi so, pravi Giancarlo Zigante.
Zanj je vse bolj veljal rek, da se tartufi preprosto lepijo nanj. Letna proizvodnja zahteva nove pogoje, v Plovaniji je nastala nova tovarna, kjer letno predelajo na tone tartufov. Toda namesto da bi se ustavil in začel uživati v sadovih svojega uspeha, je vzporedno začel še dve uspešni zgodbi – oljčno olje in vino.
Nikoli ne nehaj sanjati
Vzporedno z zgodbo o tartufih je raslo moje navdušenje nad oljčnim oljem in vinom, še posebej, ko sem odprl restavracijo v Livadah. Spoznal sem, da manjka še nekaj. Najprej sem začel z olji, kasneje še z vini. To niti ni bilo tako enostavno doseči; zemljišče sem moral najprej najti in kupiti, ker nisem imel svojega. Iskati sem ga začel že pred dvanajstimi ali trinajstimi leti. Našel sem čudovito lokacijo za sajenje oljk, prve trte sem pa začel saditi šele pred nekaj leti. Seveda sem v to vložil veliko denarja, vendar mi ni žal, ker lahko pridelujem olja in vina najvišje kakovosti! Trenutno imam skupaj približno 15.000 trt in 1.600 oljk, pravi Giancarlo Zigante.
Svoje prejšnje sanje o lastnem stroju, s katerim bi osvojil svet, je nadomestil s sanjarjenjem o najboljšem oljčnem olju na svetu, ki bi prihajalo iz njegovega oljčnega nasada. Kmalu so se mu želje uresničile. Flos Olei je njegovo ekstra deviško oljčno olje pridobljeno iz istrske belice razglasil za najboljše biološko pridelano oljčno olje.
To so odlični rezultati v oljkarstvu, želim si jih ponoviti tudi z vini, je Giancarlo Zigante že napovedal svoj naslednji cilj.
In obljublja – vina s tartufi ne bo proizvajal! Čeprav se mu je pred nekaj leti zgodilo, da je v isti kleti hranil sod vina, ki ga je za svoj “gušt” naredil iz odkupljenega grozdja in komoro s tartufi. Vino je popolnoma dobilo vonj po tartufih! Giancarlo je svojo novo nalogo vzel resno. Vse pogosteje je namesto v restavraciji bil v vinogradu, v blatnih čevljih in z umazanimi rokami. Ničesar ne želi prepustiti naključju, vse poskuša nadzorovati in s svojim zgledom spodbuditi tudi druge delavce.
In na koncu
Ne nameravam se še upokojiti, počutim se kot bi imel dvajset let! Sem pa nestrpen in ne maram, ko moram opraviti kakšne druge stvari, vinograd pa čaka! Moj cilj je narediti čudovito klet s kakovostnimi vini, ki jih bom lahko ponujal vrhunskim restavracijam in najboljšim trgovinam. Ne zanimajo me velike količine, zanima me le to, da je kvaliteta najboljša, zaključuje Giancarlo Zigante.
